Arhiv novic

Zvesti Bogu in domovini

Intervju: p. Vito Muhič 

Kako bi sam sebe opisal?

Opisovati sebe je težko. Veliko raje opisujemo druge … No, sem Vito Muhič, rojen na Ptuju. Še pred začetkom osnovne šole smo se preselili v župnijo sv. Martina na Hajdini. Imam dva starejša brata ter tri nečake in štiri nečakinje. Starša sta se že preselila k nebeškemu Očetu. 

Ko si bil majhen, si se igral ravbarje in žandarje?

Imel sem srečo, da sem odraščal v okolju, kjer sem imel veliko vrstnikov in tudi sorodnikov. Marsikatero smo skupaj ušpičili, postavljali šotore v gozdu pri starih starših, se tudi ravsali … Res je bilo lepo. Tudi v času osnovne šole je bilo dovolj časa za igro in druženje na svežem zraku. Pa saj ni bilo računalnikov, ne raznih izven šolskih aktivnosti …

Kako te je Bog izbral za redovnika, minorita?

V prvem razredu sem se začel navduševati za ministranta, v tretjem pa začel ministrirati v cerkvi sv. Petra in Pavla na Ptuju in v podružnični cerkvi sv. Roka, kjer sem tudi obiskoval verouk. Prav šolski okoliš »je kriv«, da smo hodili k sveti maši na Ptuj in ne na Hajdino. Patri minoriti, ki so delovali v župniji, so veliko časa posvečali ministrantom (ministrantska srečanja, nogomet, namizni tenis, duhovne vaje pri sv. Trojici v Podlehniku, morje v Piranu, izleti …). Pa še nekaj posebnega – po jutranji sveti maši, ko sem ministriral, so patri povabili na zajtrk. Tako sem  z njimi bil še bolj povezan in si še bolj ponavljal: »Hočem biti takšen pater kot so Janez Kmetec, Mirko Pihler, Mirko Horvat in Janko Gašparič.

Kako si zašel v vode vojaškega duhovništva?

Po začetnih zagnanih letih »kaplanovanja« (Olimje, Sostro in Ptuj) so škofje prosili redovne predstojnike, če bi bil kakšen izmed redovnikov pripravljen delovati kot vojaški kaplan. Ker sem vedno sanjaril, da bi bil policist na motorju, sem tukaj videl en poseben izziv. Govoril sem s provincialom, dobil soglasje svetovalcev in po vseh pogovorih, preverjanjih … sem se 1. septembra 2004 zaposlil na Ministrstvu za obrambo republike Slovenije (MORS). Tako v provinci kot tudi v skupnosti me bratje pri tem poslanstvu podpirajo.

Predpostavljam, da znanj, ki jih pri delu potrebuješ nisi dobil pri študiju teologije - kako je izgledalo tvoje usposabljanje?

Ponekod v tujini se bogoslovci že v času študija pripravljajo na posebnih fakultetah za delo v vojski. Ker sem odslužil vojaški rok še v prejšnji državi, sem v Vipavi bil nekaj dni na »dodatnem-obnovitvenem tečaju«. Sicer pa mora tudi kaplan biti vojak, imeti osnovna znanja in se tudi usposablja skupaj z ostalimi, saj vsako leto opravljam »izpit« iz temeljnih vojaških veščin ter preverjanje gibalnih sposobnosti. Skozi leto se je zato potrebno udeleževati raznih usposabljanj in predavanj, pa tudi na telovadbo ne smeš pozabiti.

Kako pa je s čini - si zaradi tega, ker si duhovnik, drugačen od ostalih vojakov? Kako oni gledajo nate?

V službi nosim uniformo in to s ponosom, saj je to uniforma slovenskega vojaka. Na njej imam oznake, da sem kaplan. Kolikor opažam, smo pripadniki duhovne oskrbe (kaplani in pastoralni asistenti) med pripadniki in njihovimi družinami dobro sprejeti. Potrebno se je zavedati našega osnovnega poslanstva med vojaki, ki je služenje človeku, življenje po evangeliju in priprava ter podeljevanje zakramentov. Z molitvijo in življenjem po evangeliju je služenje človeku veliko lažje – pa še bolj je »požegnano«. Hvala tudi članom Društva sv. Modesta, ki delo vojakov in policistov ter duhovnikov in pastoralnih asistentov med njimi podpirajo z molitvijo in še kako drugače.

Obstajajo verstva, ki zagovarjajo absolutno nesodelovanje v vojni. Kako je s katoliško Cerkvijo - kako lahko nekdo, ki oznanja ljubezen, hodi po vojnih prizoriščih?

Skozi zgodovino so vojske imele vedno tudi pripadnike duhovne oskrbe – ne nazadnje so duhovnike imeli tudi partizani med 2. svetovno vojno (eden izmed slovenskih minoritov p. Božidar Glavač je imel celo čin majorja). Z vojaki sem kot duhovnik, biti moram viden - navzoč (v vojašnici, na terenu, pri telovadbi, na pohodu … na pijači). Pomemben je zgled, ne samo beseda. Izražati moram pozitivno energijo, biti svetovalec (podpora, svetovanje, spodbuda) poveljniku in vojakom v etičnih, moralnih in verskih zadevah. Zagotavljam pastoralo in pogovor. Torej, na prvem mestu je človek: v jarku, v blatu, na snegu in mrazu, pa tudi v lepih sončnih dneh in na poroki.

V branje zelo priporočam knjigo, ki je bila naše »obvezno čtivo«: »Frančiškan v SS-u« pisatelja Gereona Goldmanna. Morda bo lahko bolj jasno, kaj duhovnik med vojaki počne in zakaj to počne.

Kako približno izgleda tvoj delovni dan, ko si doma?

Najprej naj povem, da je vsak dan drugačen, dinamičen. Ni rutine. V Vojašnici generala Maistra v Mariboru moram biti pred 6.45, da se preoblečem in pripravim, seveda če ni kaj izrednega in je potrebno na pot že bolj zgodaj. Po jutranjem poročanju dežurnega je predvidena telovadba, postroj in dvig zastave (med dvigovanjem zastave pojemo slovensko himno). Če je mogoče grem v kapelo bl. A. M. Slomška, kjer zmolim brevir in mašujem (vsak torek je sveta maša že ob 8h h kateri so vabljeni vojaki). Potem so ali usposabljanja ali kakšen pogovor ali sestanek ali kavica, kjer se srečam z vojaki/vojakinjami. Na malico po navadi gremo skupaj »poveljnikova skupina« (pravnik, psiholog, policist, pribočnik, poveljnik in kaplan). Po malici pa spet usposabljanja, predavanja, pogovori, morda odhod v kakšno drugo vojašnico … Pozno popoldan so še priprave na prejem zakramentov, obiski družin … Čez vikend podeljevanje zakramentov, maša za »rezerviste« ob nedeljah, ko imajo vpoklic …

Naše pastoralno delo znotraj Vojaškega vikariata torej obsega: pripravo na zakramente odraslih – katehumenat, pripravo na krst otrok vojakov in na poroke ter podelitev zakramentov (tudi na misijah), pogrebe vojakov in družinskih članov, obiskovanje družin, obiskovanje pripadnikov na dolžnostih ob praznikih, predavanja iz etike, morale in domovinske vzgoje, karitativno delovanje (pred kratkim smo ustanovili Vojaški karitas (KVIK).

Bil pa si tudi že na misijah - kako pa je tam?

Misije pa so za poslanstvo kaplana nekaj najlepšega, saj si s pripadniki 24/7: 24 ur in 7 dni. In to vsaj 6 mesecev. Z njimi dobesedno diham. Že v času priprav se z njimi spoznam in sem resnično del ekipe. Do sedaj sem bil na 4 celotnih misijah (2x Afganistan in 2x Kosovo) ter še 2x v Afganistanu, 2x v Libanonu in ne znam prešteti kolikokrat v Bosni in Hercegovini čez praznike (božič ali Veliko noč). V vojaški bazi sem na razpolago pripadnikom različnih vojska, kultur, jezikov, verstev … sem duhovnik, oče, logist, prijatelj, »cimer« v sobi. Posebno poslanstvo na misiji pa je prisotnost v vojaških bolnišnicah, kjer mojo bližino potrebujejo ranjenci, umirajoči in medicinsko osebje. To sem na poseben način doživljal letos v ameriški bazi v Farahu (Afganistan), kjer so trije helikopterji (»medevaki«) leteli vseskozi in pripeljali tudi do 30 ranjencev na dan.

Kakšne so običajno težave vojakov na misijah? Zakaj sploh iti nekam drugam pomagat?

Čas misije obsega čas priprave (približno 3 mesece), samo misijo (6 mesecev) in čas po misiji (14 dni). To je dolga doba, ko nismo svojimi najdražjimi. Posebej za mlade je ta »oddaljenost« težka (mlade družine, majhni otroci, sveža zaljubljenost …). Pa dolgo skupno bivanje z ljudmi, ki nam morda niso najbolj všeč …, nevarnost napada z raketami na bazo, nevarne naloge zunaj baze … napetost. Zato ima kaplan tudi nalogo skrbeti za druženja, organiziranje skupnih iger in tekmovanj, povezovanja s pripadniki drugih vojska, organiziranja izletov in ogledov znamenitosti (kjer je to mogoče).

Pomemben je tudi kontakt z družinskimi člani, ki so doma. Skozi leto tako organiziramo: vikende za družine, enodnevna srečanja za žene pripadnikov, ki so na misiji, tečaje meditacije, srečanje parov, tabore (zimske in poletne) za otroke, duhovne vikende, vojaško-policijsko romanje v Lurd …

Vojak gre, kamor je poslan in si prizadeva za mir, pravičnost in poštenost ter spoštovanje človekovega dostojanstva. Obenem slovenski vojak ponosno zastopa tudi svojo domovino in kulturo. Pri vsem tem ga pomembno podpira tudi njegova družina, njegovi domači.

Se ti zdi, da obstaja pravična vojna?

Nobena vojna ni dobra, nihče si je ne želi. Bog nam je dal razum in svobodno voljo, ni pa tiran, ki bi nas v nekaj silil. Dal nam je zapovedi, da bi jih spolnjevali v svojem življenju in v naših odnosih. Človek se tako na temelju razuma, svobodne volje in nasvetov Boga in ljudi odloči: delati dobro ali slabo.

Seveda pa je braniti nebogljene, nemočne, »vdove in sirote«, braniti otroke, starejše in nerojene, braniti svojo domovino, svoj dom in si prizadevati za poštenost, pravičnost in mir – zdi se mi – naloga vsakega človeka.

Koliko vojaki doprinesejo k ustvarjanju miru?

Vojak doprinese veliko že s svojo navzočnostjo na kriznem območju. Vedeti moramo, da je tudi za ceno lastnega življenja pripravljen pomagati drugemu. Jezus je dejal, da nihče nima večje ljubezni kot tisti, ki da življenje za svojega bližnjega. Jaz pa bi dodal, da je slovenski vojak pripravljen pomagati vsakemu, ki potrebuje pomoč, zanj tudi dati svoje življenje.

So pa vojaki prvi tudi ob raznih katastrofah – poplave, potresi, razne druge naravne nesreče … Nesebično pomaga vsakemu. Zato je prav, da je dobro opremljen in dobro usposobljen.

Kako se obhajajo prazniki v vojski?

Praznike obhajamo s postrojem, dvigom zastave in zapeto himno, nagovorom poveljnika (če je verski praznik tudi kaplana). Večje slovesnosti pa tudi z akademijami, koncerti Orkestra slovenske vojske, podelitvijo priznanj, visokimi gosti in s sveto mašo. Mnogih praznovanj se lahko udeleži vsak, ki to želi.

S kakšnimi problemi se navadno vojaki obračajo nate?

Pomemben del našega poslanstva je tudi pogovor oz. svetovanje. Nekaj sem jih že naštel zgoraj. V večini so povezani z odsotnostjo zaradi terenov in misij in kot je to po navadi s težavami v družinah.

Kdaj ti je bilo v vojski težko?

Težki trenutki so, ko v vojaški bazi na misiji zaslišim alarm in znak, da prihaja helikopter z ranjenci. Najprej pomislim: »A so slovenski fantje zunaj baze?« Najtežji trenutek pa je, ko se poslavljam od ubitih vojakov in gledam krsto prekrito z zastavo. Pomislim na njegovo družino … »Nihče nima večje ljubezni …«.

Še kakšna spodbuda za bralce?

Vojak je najprej človek. Vsak človek pa mora imeti jasne vrednote: domoljubje, spoštovanje življenja (lastnega in tujega), čut za drugega, tovarištvo, poštenost, čast, pogum, spoštovanje drugačnosti (nazor, mišljenje, prepričanje, vera, spol, barva kože), požrtvovalnost, obvladovanje samega sebe, pospeševanje miru in pravičnosti …  Torej smo vsi ljudje varuhi človekovega dostojanstva. V duhu gesla Vojaškega vikariata v Slovenski vojski Vam želim, da bi vedno ostali: »Deo et patriae fidelis« – »Zvesti Bogu in domovini!«

Pogovarjala se je Fani Pečar

Intervju je bil objavljen v reviji Frančiškov prijatelj, št. 4/2013.

Napovednik

Ni dogodkov

Revija Med nami

Med nami Duh Assisija in Brezmadežna - št. 1/2019

MED NAMI 01 2019

Glasilo minoritske
province: št. 2/19

 logo sporocila

 

Pridi in poglej

Obvestila (2018):


Molitev za duhovne poklice:


 

Mednarodna spletna stran:

omfconv link

 

Grob sv. Frančiška:

grob sv franciska2

Grob sv. Antona:

grob sv antona

Iskanje

film brezmadezna

minoriti in mladi

film o minoritih2