Arhiv novic

Pogovor z generalnim ministrom

P. MARCO TASCAkarizmatični italijanski redovnik, je od leta 2013 že drugi mandat (za novo dobo šestih let) generalni minister bratov minoritov, ki so ena izmed treh redovnih družin Frančiškovih sinov. Večkrat je že obiskal Slovenijo, zadnjič od 27. aprila do 1. maja letos, ko je vodil 14. redni provincialni kapitelj Slovenske minoritske province sv. Jožefa. Znova je za Družino z veseljem spregovoril o pomembnem poslanstvu manjših bratov minoritov v Sloveniji in po svetu.

Pater general, zopet ste v Sloveniji. Koliko poznate našo deželo in kako jo doživljate?

Običajno poznam neko deželo po tem, kar vidim med obiskom sobratov po samostanih. Pri vas še hodi v cerkev vedno zelo veliko ljudi. Bratje mi nato povedo in tudi sam (ko potujem naokrog) spoznavam, da tudi k vam vdira sekularizacija. Mislim, da je zajela vse evropsko območje in ne samo to. Nadalje premorete lepe in trdne običaje. Čudovito tradicijo ima tudi vaša minoritska provinca. O vaši lepi zgodovini je vredno pripovedovati. Računati pa morate tudi vi, da sekularizacija močno napreduje in počasi meče s tečajev naše življenje, krščanstvo. Vseeno ostaja veliko upanje, spremlja vas veliko znamenje milosti, ki jo ima Gospod z vami. 

Redno se udeležujete provincialnih kapitljev po svetu … Vaše izkušnje, spoznanja? V čem so si med seboj podobni, kakšne so morebitne razlike?


Imam srečo, da sem se doslej udeležil skoraj vseh kapitljev mojega reda po svetu. Navzven so si podobni po poteku, strukturi. Razlike pa so lahko zelo močne. Npr. na kapitlju na Japonskem, kjer je kristjanov zares malo, se bratje sprašujejo, kako oznaniti Jezusov evangelij danes; v Indiji, kako rasti med različnimi verstvi. Kapitlji se razlikujejo po tem, kar zadeva naše redovno življenje, ki ni namenjeno sebi, ampak služi Cerkvi. Karizmo namreč Bog daje v korist Cerkve. Vsaka lokalna Cerkev ima svoje značilnosti. Po svoje obarva evangelizacijo, ki jo izvaja. Velik izziv je to upoštevati. Smo torej v neki krajevni Cerkvi, hodimo njeno pot, delimo njene sanje, spoznanja, načrte, zgodovino. Vsemu temu bratje minoriti dajemo svoj pečat. Če ne dajemo svojega prispevka, bo krajevna Cerkev bolj uboga, saj je Cerkev potrdila našo karizmo. Z našo karizmo postaja Cerkev polnejša, bogatejša v duhovnem smislu. 

Zato je provincialni kapitelj tako pomemben, da ga ne želite »izpustiti«.

Zunanji motiv za moj prihod je vsekakor izvolitev novega provinciala. Zlasti po dveh mandatih premislimo, ali naj se funkcija provinciala konča ali podaljša še za en mandat. Slovenski provincial je tudi predsednik minoritske območne konference za Srednjo Evropo, ki obsega Slovenijo, Hrvaško, Avstrijo, Nemčijo, Švico, Belgijo in Nizozemsko. Navzočnost generala pa je potrebna tudi zato, da reče sobratom: vi ste del velike družine. Niste sami, niste poklicani, da hodite sami, ampak znotraj velike družine, ki je redovna ustanova, razpršena po petih celinah. Vsi smo bratje minoriti. Ne mislimo samo na svojo provinco, ampak imamo pred očmi resničnost celotnega reda. Slovenska provinca je po milosti vedra, dejavna, zato je čedalje bolj pomembno, da upošteva vso pot reda. Da reče: Čutimo se del njega. 

Kaj se vam zdi najpomembnejše ob izbiri novega provinciala, novega vodstva? 

Ko sodelujem na provincialnih kapitljih, običajno pravim, da ni najpomembnejša izvolitev novega provinciala, ampak štiriletni program, ki si ga bratje začrtajo. To je pravi izziv. Kako želimo minoriti živeti naslednja štiri leta v Sloveniji? Kaj želimo poudariti v našem življenju, naši karizmi? Provincial pravzaprav lahko stori, kar pač more. Pomembno je, da se bratje vprašajo, kam hočejo iti, imajo svoj načrt. Načrt seveda delajo v sozvočju s Cerkvijo, v tem primeru slovensko, ta se nato uresničuje v zvestobi karizmi. Prva karizma minoritov je bratsko življenje. Pomembno je, da odkrijemo, kakšno evangelizacijsko vrednost ima bratstvo. O tem je čudovito razmišljal sv. Janez Pavel II.: Evangelizacija, ki jo izvajajo redovniki, ni v prvi vrsti nekaj početi, ampak je bratsko življenje. Prva stvarna oblika oznanjevanja Jezusa Kristusa je lepota evangelija, da smo zares manjši bratje. Kako papež Frančišek vztraja pri zmernem, preprostem, skromnem življenju, ki je v službi ubogim? Tretja sestavina je naše skupno življenje. Čutiti svoj samostan kot svojo družino, dom, brate, kjer se dobro počutim. Vidite torej, kako pomembno je pri načrtovanju, da združimo pot Cerkve in zvestobo naši karizmi. Obojemu mora po mojem mnenju dati poudarek provincialni kapitelj.

V čem vidite prednosti bratskega življenja? Katere so, po vašem mnenju, največje težave življenja v skupnosti?

Največja težava našega časa oz. velika nevarnost za bratsko življenje je individualizem. Toda, kaj je slabega v tem, bi morda kdo rekel, vendar je to velikanska skušnjava. Druga težava je pastoralno delo. Bratje so zelo zaposleni v pastorali, kar prinaša različne življenjske ritme. V Južni Ameriki imajo trije bratje župnijo z dvesto tisoč farani in šestindvajsetimi cerkvami. Bratsko življenje v takih okoliščinah je resnično velik izziv. Tudi v Sloveniji so bratje poklicani k ustvarjalnosti, da domislijo, kako uspešno uskladiti pastoralno delo (ki se zdi zelo pomembno) z bratskim življenjem. Nekatere province izvajajo zelo zanimive projekte. Odločile so se za samostane z najmanj šest, sedem brati. Z različnimi pastoralnimi dejavnosti. Toda ostajajo skupaj, skupaj molijo, obedujejo, se stalno izobražujejo, nato odhajajo na delo. Zdi se, da je ta zamisel zelo dobra, čeprav ne rešuje vseh problemov. Vendar pomaga poudarjati prvenstvo bratskega življenja. Ker so pastoralne zahteve in potrebe številne, je potrebna domišljija, razločevanje, kako danes uskladiti bratsko življenje in pastoralno delo. Gotovo obstaja neka oblika. Pomembno je, da jo skupaj iščemo, o njej razmišljamo. Ne da nekdo hodi še naprej tako, kot je pred dvajsetimi leti. Čas je, da se ustavimo in vprašamo, kako danes živeti ta izziv. 

Iščete obliko pastorale, ki bo drugačna od sedanje.

Morda je naš prispevek v tem, da ponudimo krajevnim Cerkvam novo obliko pastorale. Ne, ker bi se drugi morda zmotili, ampak ker nas današnje zahteve silijo k temu, da izumimo nekaj novega. Verjamem, da imamo manjši bratje kaj povedati, predvsem o bratskem življenju. To, da je na prvem mestu bratsko življenje v skupnosti, naj bi nas vodilo zatem tudi pri izbiri pastoralnih aktivnosti. In da pomagamo tudi laikom to razumeti. Če bratje minoriti zjutraj molijo, seveda molijo za celotno krščansko skupnost. Če si opoldne vzamejo čas za izobraževanje, si ga vzamejo v korist vse krščanske skupnosti. Drug drugemu smo torej v pomoč, vsak s svojo karizmo.

Sv. Frančišek Asiški je velik zgled uboštva. Ali je uboštvo aktualno in možno tudi v današnjem, zmaterializiranem svetu? 

Ta značilnost sedanje družbe je vstopila nekoliko tudi v samostane. Tu in tam bi morali zares zaživeti bolj skromno in temeljito. Izkušnje že gredo v tej smeri. Neka provinca je sprejela skrajno zanimivo odločitev: da bratje ne bodo imeli nobenega avtomobila v samostanih. Ko ga bodo potrebovali, bodo zanj prosili laike. Nimajo televizije. Imajo pa skupen računalnik. Škofom so rekli, da ne želijo nobenega plačila. Odločili so se za življenje iz Previdnosti. Živijo in delajo s tem, kar jim ljudje dajo. Resnično Gospod poskrbi za tega, ki se mu zaupa. Bistveno je, da zaupamo. Biti je treba pogumen, poskusiti, tvegati, imeti domišljijo. Vera je v bistvu tveganje. Pomembno je, da smo vidno znamenje uboštva. To je mogoče tudi danes. Ni naključje, da imamo v tej provinci tudi nove poklice. Evropa je v krizi, toda ob taki obliki življenja mladi pravijo: Hočemo vam slediti, iti za Gospodom v Frančiškovem slogu, kot ga vidimo v vas. 

Papež Frančišek pravi, da se redovna karizma ne izčrpa, čeprav ustanove dela minejo.

Naši bratje v trinajstem in petnajstem stoletju so se morali soočiti z novimi situacijami, a njihova domišljija je bila neverjetna. Takrat so izumljali in ustvarjali, danes smo preveč zakrčeni. Pravimo: vseskozi tako delamo, še naprej bomo tako. To ni naša zgodovina, niti zgodovina Cerkve. Sv. Frančišek je čudovito dejal: Ko se bratje zberejo, se zberejo, da govorijo o božjih stvareh. Ne o čemerkoli. Od tod izhaja tudi razločevanje. Kaj nam danes Gospod govori: v tej situaciji, s to Cerkvijo, resničnostjo, božjim ljudstvom, družbo? Poklicani smo torej dojeti vetje Duha v naši Cerkvi.

Kaj menite o papeževih besedah, naj bodo redovniki preroki? 

Papež Frančišek nam je na posvetu novembra lani dejal: Poklicani ste, da ste preroki. Da prebudite svet. To pomeni imeti načine, poudarke, predloge, ki prebujajo, ne pa uspavajo ali pravijo, kako sem dober. To vprašanje si mora zastaviti tudi slovenska provinca. Njena preroškost je, kako zbuditi slovensko družbo danes? Najprej, da se ustavimo in razmišljamo, razločujemo. Niso dovolj posamezna preroška dejanja. To moramo delati skupaj, ne kot posamezniki z lastnimi darovi, ampak kot skupnost, kot imamo po božji milosti mi možnost prebuditi svet. 

Kako gledate na pestro poslanstvo slovenskih minoritov? Poznamo jih kot pastoralne delavce na župnijah, v romarskih središčih … Provinca vodi dva domova duhovnih vaj. Župnije jih rade povabijo za voditelje ljudskih misijonov. Nekateri bratje delajo na fakulteti. Dva brata sta misijonarja v Turčiji in Kazahstanu. 

S tega vidika je slovenska provinca duhovno zelo bogata. Opravlja celo vrsto služb. Že je na različne načine odgovorila na zahteve Cerkve. Tudi v Kazahstanu in Turčiji s popolnoma drugačno politično, versko in kulturno resničnostjo. Bratje so pokazali in še kažejo, da so pozorni na različne vrste evangelizacije. Največji izziv zame danes pa je, da se čim bolj vrnemo k temu: delati vse skupaj. Poudarjati, da smo poklicani vedno bolj evangelizirati skupaj. To ne pomeni, da smo skupaj samo fizično, ampak da se bratje razumemo, pogovarjamo, si odpuščamo, imamo skupen načrt. Individualizem stoji vedno pred vrati in čaka, da vstopi. Italijanski rek pravi: bolje je delati stvari sam kot z drugimi, ker se jih prej naredi. Morda je to celo res. Toda ko zajamemo druge v delo, smo še kako znamenje Cerkve, ki je občestvo. 

Kje vidite prihodnost slovenske minoritske province?

Kot sem povedal že pri maši. Od vaše province pričakujem, da je navdušena, ima voljo, se čuti vprežena. Tveganje je vedno, da bi se zasedeli. Da bi bili zadovoljni sami s sabo. Prvi dar, za katerega lahko prosimo Gospoda za to provinco, je, da je vneta, goreča, goreča, da lahko vžge vse ljudi, ki jih srečuje. Drugo sporočilo pa je bilo: Luč je prišla na svet in je niso sprejeli. Svet vedno tvega, da gre naprej s stvarmi, kot jih je vedno počel. Ne opazi pa, da se dogaja novo, novo, ki ga dela Gospod. Potrebno je torej imeti pogum za novost, ne zaradi same novosti, ampak za novost, ki jo Gospod vnaša v ta naš svet. Da bi jo opazili: kot dobro, ki ga Gospod dela v slovenski stvarnosti. 

Objavljeno v 23. številki Družine, 8.6.2014

Revija Med nami

Med nami Duh Assisija in Brezmadežna - št. 1/2017-2018

Tabori in ostali dogodki

 logo sporocila

Mednarodna spletna stran:
omfconv link

Iskanje

film brezmadezna

grob sv franciska2

film o minoritih2