V Assisiju bo jutri uradno odprto 'svetišče slečenja'. Gre za pobudo, ki spominja na gesto mladega Frančiška, ko je slekel svoja oblačila in se odrekel vsem zemeljskim dobrinam, da bi se povsem podaril Bogu in bratom.

Kraj, kjer se je Frančišek slekel

Papež Frančišek je asiškemu škofu msgr. Domenicu Sorrentinu napisal pismo, s katerem želi odprtje svetišča pospremiti s premišljevanjem in blagoslovom. "Dobro se spominjam ganjenosti ob svojem prvem obisku Assisija," piše. To je bilo 4. oktobra 2013. Ker je kot navdih za svoj pontifikat izbral ime Frančišek, je prav v dvorani, kjer je svetnik odložil svoja oblačila, posebno intenzivno podoživel tisti trenutek svetnikovega življenja. Ko se je odrekel vsem zemeljskim dobrinam, se je osvobodil privlačnosti boga denarja, ki je zapeljal njegovo družino, zlasti očeta Pietra di Bernardoneja. Mladi spreobrnjenec seveda ni imel namena odtegniti dolžnega spoštovanja svojemu očetu, vendar pa se je zavedal, da mora nekdo, ki je krščen, ljubezen do Kristusa postaviti nad naklonjenost do svojih najdražjih. Na neki sliki, ki se nahaja v dvorani, je dobro viden nejevoljen pogled očeta, ki se oddaljuje z denarjem in sinovimi oblačili, medtem ko se le-ta, gol, toda svoboden, vrže v objem škofa Guida. Isti prizor je v zgornji baziliki sv. Frančiška upodobil Giotto. Na njegovi upodobitvi je poudarjen mističen zagon svetnika, ki je že povsem usmerjen k nebeškemu Očetu, medtem ko ga škof pokrije s svojim plaščem, s čimer izrazi "materinski objem Cerkve".

Ko je sveti oče leta 2013 obiskal 'dvorano slečenja', je škofa Sorrentina prosil, če bi se lahko tam srečal z ubogimi. Ti so bili tako v tisti, tako zgovorni dvorani, "pričevalci škandalozne resničnosti sveta, še vedno zelo zaznamovanega s prepadom med brezmejnim številom revežev in majhnim deležem veljakov, ki posedujejo večji del bogastva in si domišljajo, da odločajo o usodi človeštva". Na žalost, kakor nadaljuje sveti oče, je dva tisoč let po oznanilu evangelija in osemsto let po Frančiškovem pričevanju pred nami pojav "globalne neenakosti" in "ekonomije, ki ubija" (glej EG 51–60). Ravno dan pred papeževim obiskom v Assisiju, se je v vodah Lampeduse dogodila "ogromna morija migrantov". Tudi zaradi pretresenosti po tistem žalostnem dogodku, je papež, ko je bil na kraju, kjer se je svetnik slekel, občutil vso resnico tistega, za kar je pričeval mladi Frančišek: le ko se je približal najbolj ubogim, katere so v njegovem času predstavljali gobavci, in jim je izkazal usmiljenje, je izkusil "dušno in telesno sladkost".

"Sleči" posvetnost in "obleči" evangeljske vrednote

Novo asiško svetišče se rojeva kot preroštvo bolj pravične in solidarne družbe. Cerkev spominja na njeno dolžnost, da hodi po Frančiškovih sledeh: da "sleče" posvetnost in "obleče" evangeljske vrednote. Sveti oče v pismu ponavlja besede, ki jih je izrekel že leta 2013: "Vsi smo poklicani biti ubogi, se sleči nas samih; in zato se moramo naučiti biti z ubogimi, deliti s tistim, ki je brez nujno potrebnega, dotakniti se Kristusovega mesa! Kristjan ni nekdo, ki ima polna usta besed o ubogih, ne! Je nekdo, ki jih srečuje, jih pogleda v oči, se jih dotakne." Bolj kot kdajkoli prej je danes nujno, da Kristusove besede zaznamujejo cerkveno pot in način. Skrivnost našega pridiganja, poudarja papež Frančišek, ni toliko v moči naših besed, kakor "v privlačnosti pričevanja, podprtega z milostjo". Pogoj je spoštovanje navodil, ki jih je Učitelj dal svojim apostolom, ko jih hkrati poziva k velikodušnosti in bratski skrbnosti: "Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne jemljite si ne zlata, ne srebra, ne bakra v svoje pasove, ne popotne torbe, ne dveh sukenj ne sandalov, ne palice, kajti delavec je vreden svoje hrane" (Mt 10,8-10).

Vir: Radio Vatikan