Božji previdnosti se je potrebno zahvaliti, da je papež Pavel VI. želel svetega Maksimilijana razglasiti za blaženega leta 1971 prav med škofovsko sinodo, ki je bila posvečena vprašanju duhovništva. Ta odločitev gotovo ni bila naključna. Karel Wojtyla jo je komentiral: »V času, ko se mnogi duhovniki sprašujejo o svoji identiteti, je pred nas postavljen sveti Maksimilijan, ki nas ne želi poučiti s svojo teologijo, temveč s svojim življenjem in s svojo smrtjo. S svojim pričevanjem največje ljubezni ter premagano preizkušnjo evangeljske pripadnosti Kristusu je postal podoben svojemu Učitelju.« Isti papež je med beatifikacijo dejal tudi: »Ali ni duhovnik drugi Kristus? Ali ni bil Kristus – Duhovnik žrtev za odrešenje človeštva? To je velik zgled za nas duhovnike. V njem bi morali prepoznati zgled za svoj poklic in svoje poslanstvo.«

Sveti Maksimilijan ni napisal nobene razprave o duhovništvu, toda iz vsega njegovega življenja odseva velik duhovniški duh, ki je med njegovim študijem v Rimu dozorel pred tabernakljem in pred Brezmadežnim Marijinim srcem. V programu Vojske Brezmadežne, ki jo je ustanovil, je našel navdih in vir, da je svoj poklic živel v vsej polnosti.

Menim, da ima osebnost svetega Maksimilijana še danes visoko vrednost, saj je zgled, ki nas uči, kako naj živimo svoje duhovništvo.

1. Poklic v službi Bogu

Na začetku življenja in dozorevanja duhovniškega poklica mladega Rajmunda Kolbeja so bili pomembni naslednji dejavniki:

a) njegovo zanimanje za redovno življenje (to potrjujejo nekateri bratje, s katerimi je odraščal; pripadnost župnijskemu občestvu; njegova marijanska duhovnost – mnoge molitve k Božji Materi Mariji);

b) redovniška vzgoja v družinskem ozračju;

c) intelektualne sposobnosti, ki so ga nagibale k študiju;

d) informacija o možnosti redovne vzgoje v Frančiškovem duhu, ki jo je prejel v svoji župniji Pabianice.

Dejstvo, da je mladi Rajmund uspel prepričati svoje starše, da so ga pustili od hiše, je gotovo eno od znamenj Božje previdnosti. Pred vstopom v noviciat leta 1910 se je obotavljal. In ko je vstop že skoraj zavrnil, ga je nepričakovano obiskala mati, ki je razblinila njegove dvome.

Brat Maksimilijan je svoj poklic vzel zelo resno. Ko je premagal trenutke dvoma, je začel zelo ceniti milost svoje poklicanosti. Molil je za vztrajnost in prosil, da poklica ne bi izpostavljal raznim nevarnostim. Kot najbolj učinkoviti in pomembni sredstvi, h katerima se je zatekal, da bi ohranil svoj poklic, je izbral molitev in izročitev v varstvo Božje Matere. Vsakdanje semeniško življenje je potekalo v znamenju miru in tišine. Prav v tišini je brat Maksimiljan rasel in se notranje oblikoval. Prepričan je bil, da je molitev najpomembnejša tako za notranje kot za teološko oblikovanje. Govoril je, da se teologijo uči bolj na kolenih kot z možgani. Sam je izredno veliko molil; v vsakem pismu je tudi svojo mater prosil, naj moli zanj. Tako se je želel dobro pripraviti na svoje poslanstvo.

Sveti Maksimilijan je vsako stvar vzel zares; vsak dogodek je imel zanj svoj smisel. V vsem je videl Božji poseg in Božjo navzočnost. Tako je oblikoval svojo dušo. Vse bolj je rasel v spoznanju, da je semeniško obdobje čas največjega oblikovanja notranjega življenja. Nekaj let zatem je pisal, da se je med študijem potrebno najbolj osredotočiti na duhovno življenje. Druga ugotovitev, ki izhaja iz izkušnje začetne vzgoje, je, da vsa svetost, vse apostolsko prizadevanje in vsa misijonarska učinkovitost niso samo sad nadarjenosti, temveč tudi molitve in žrtev. Vse je odvisno od pokorščine. Zakaj? Ker lahko le v pokorščini jasno vidimo Božjo voljo.

Pater Maksimilijan je bil posvečen 28. aprila 1918. Iz tega obdobja ni ohranjenih veliko zapisov, toda tisti, ki so, razodevajo, s kakšno pozornostjo se je pripravljal na trenutek posvečenja, kako dragocena je bila v njegovih očeh milost duhovniškega poklica in s kakšno odgovornostjo se je pripravljal nanj. Ko je izvedel za dan svojega posvečenja, je v svoj dnevnik zapisal: »O Brezmadežna, moja Gospa, pomagaj mi, da bi se dobro pripravil na ta trenutek. Ko pomislim nanj, po eni strani čutim strah pred tako veliko močjo, po drugi pa veliko željo po posvečenju. To pišem, da bi nekoč v bodočnosti, ko bom spet bral te svoje zapiske, postal še bolj goreč v svoji vnemi.«

2. Duhovniški program patra Maksimilijana

Takoj po posvečenju je sveti Maksimilijan imel samo eno skrb: »Da bi vredno odgovoril na tako veliko milost in tako veliko dostojanstvo« (iz pisma materi). Da je ta njegova želja vse bolj rasla, se je lahko zahvalil tudi misli, ki mu jo je izrekel kardinal Basilio Pompilila ob duhovniškem posvečenju: »Naj okus tvojega življenja z radostjo napolnjuje Kristusovo Cerkev.«

V preteklosti je bila lepa navada, da so vsi duhovniki, ki so študirali v Rimu, od dne svojega posvečenja naprej vodili poseben dnevnik darovanih svetih maš. Takšen dnevnik je imel tudi sveti Maksimilijan. Pisal ga je vse do zadnjega leta svojega duhovništva. Poudariti želim, da so posebej zanimivi zapisi namenov prvih štirih svetih maš. Prvo sveto mašo je daroval v cerkvi svetega Andreja delle Frattte, kjer je Božja Mati na čudežen način spreobrnila Alfonza Rattisboneja. Še zanimivejši je namen druge svete maše, ki jo je daroval v baziliki svetega Petra, na grobu prvaka med apostoli, 30. aprila 1918. To je bila zaobljubljena sveta maša na čast svetima Petru in Pavlu z namenom, »da bi dosegel milost apostolata in mučeništva zase in za svoje sobrate študente iz Seraficuma v Rimu«. 20. maja 1918 je daroval sveto mašo v Kalistovih katakombah pred oltarjem svete Cecilije.

1. maja 1918 pa je pater Maksimilijan daroval sveto mašo v baziliki XII. apostolov, kjer je kurija minoritskega reda. Tam minoriti vsako leto obhajajo devetdnevnico na čast Brezmadežni, kateri se je z veseljem pridružil tudi svetnik iz Niepokalanowa. Tam je obhajal sveto mašo, ne da bi zapisal namen. Naslednji dan je maševal v baziliki svetega Pavla zunaj mestnega obzidja. V njegovem dnevniku pogosto izstopata dva namena: »po namenu, ki je najdražji Brezmadežni« ali »po namenu Brezmadežne«. Ob sobotah je velikokrat obhajal zaobljubljeno sveto mašo na čast Brezmadežnemu spočetju. Prav zanimivo je, da je pred deportacijo v Pawiak trikrat maševal zaobljubljeno sveto mašo na čast presvetemu Srcu Jezusovemu.

Ob tem želim spomniti na besede, ki jih je papež Benedikt XVI. izrekel na Poljskem 25. junija leta 2006: »Po bogoslužnem obredu polaganja rok vas je Kristus vzel pod posebno varstvo. Skriti ste v Njegovih rokah in v Njegovem srcu. Potopite se v Njegovo ljubezen in vrnite mu svojo. Od trenutka, ko so bile vaše roke maziljenje s svetim oljem, ki je znamenje Svetega Duha, so postale namenjene služenju Gospodu, kot da bi bile Njegove roke za današnji svet. Te roke ne morejo služiti samoljubju, temveč morajo pričati o Božji ljubezni do sveta. Na vsakem od nas se je ustavil Gospodov pogled, poln ljubezni, zato mu je potrebno zaupati. Ne pogrezajmo se v skušnjavo čezmernih želja, kajti čas, ki je posvečen Gospodu v tihi molitvi, ni izgubljen čas. Prav v takih trenutkih se rojevajo najlepši sadovi apostolskega dela. Verniki pričakujejo od duhovnika samo eno stvar: da bi bil izurjen v srečanjih z Gospodom. Od duhovnika ne pričakujejo, da bo strokovnjak za ekonomsko področje, za gradbeništvo in politiko, pričakujejo pa, da bo strokovnjak za duhovno življenje. Gojenje duhovnega življenja in vzgoje prinaša mnoge sadove. Kristus potrebuje zrele duhovnike, močne in sposobne v duhovnem očetovstvu. Da bi vse to zmogli, morajo biti odgovorni v soočenju s samim seboj, odprti v duhovnem vodenju in zaupati v Gospodovo usmiljenje.«

Sveti Maksimilijan je bil že od začetka svojega duhovniškega življenja prepričan, da je za apostolat najpomembnejša stvar svetost, kajti duhovnik lahko podari le tisto, kar ima. Zato je v pravilnik svojega življenja leta 1920 zapisal: »Moram postati svetnik, in to največji.« To željo sklene z enim samim stavkom: »Žrtvovanje samega sebe brez meja.« Vse njegovo redovniško in duhovniško življenje je bilo nenehno darovanje samega sebe za dobro drugih. Pogosto je ponavljal: »Živim samo za duše.« V delu je želel dati samega sebe do konca; za druge se je želel utruditi vse do smrti ter istočasno umreti za Brezmadežno. Nenehna in neizmerna aktivnost ga ni nikoli pripeljala do skušnjave aktivizma. Želel je, da bi bili sadovi dela vedno odvisni od stopnje ljubezni do Gospoda. Če bi prišlo do pomanjkanja le-te, bi bila vsa druga sredstva zaman. Dejal je: »Najlepša pridiga in še tako trdo delo brez molitve ne bosta prinesla nobenega sadu.«

Za svetega Maksimiljana je bila najpomembnejša resničnost evharistija, ki jo je obhajal z veliko ljubeznijo in pobožnostjo. Omeniti želim pričevanje neke redovnice, sestre Szczesne Sakutycka, ki se je z njim srečala v Zakopanih leta 1926: »Ob prvem srečanju s svetim Maksimilijanom se me je dotaknila predvsem njegova vera. Stopila sem v kapelo sester, ki se imenujejo ›dekle presvetega Srca‹, kjer je bil pater Kolbe zaradi zdravja. Sveta maša se je že začela in bila sem nekoliko raztresena, a takoj je ta še neznani duhovnik name naredil močan vtis z načinom, kako je obhajal evharistijo. Njegova drža me je resnično vodila k molitvi. Pri sebi sem pomislila: to mora biti svet duhovnik. Po sveti maši sem bila navzoča pri njegovi zahvali, ki jo je opravljal dolgo in z veliko pobožnostjo. Ob odhodu sem sestro, ki je delala v zakristiji, vprašala: ›Kdo je to?‹ Odgovorila mi je: ›To je pater Maksimilijan, ustanovitelj Vojske Brezmadežne.‹« »Sveto mašo je pater Maksimilijan obhajal z veliko pobožnostjo, obenem pa čisto običajno, brez kakšnih posebnosti,« je dejal pater Andrea Eccher.

Pričeval je tudi brat Romuald Mrozinski, misijonar na Japonskem: »Spomladi leta 1936 so se patru Maksimilijanu odprle rane na nogi. V tem času je že bolehal tudi na srcu in pljučih. Med obhajanjem evharistije sta ga podpirala dva brata, kajti naslanjal se je samo na eno nogo, da je lahko drugo zaradi ran držal dvignjeno. Od časa do časa se je seveda moral nasloniti tudi na drugo, bolečo zaradi utrujenosti, kar mu je povzročalo veliko bolečino. Sem in tja smo slišali vzdihe, ki jih je ta velika bolečina izzvala. Ko smo ga nekoč spremljali v kapelo za sveto mašo, so ga vrata udarila po ranah. Zaradi prevelikih bolečin se je pater Maksimilijan zgrudil na tla. Dvignili smo ga in mu predlagali, da tedaj ne bi obhajal svete maše, temveč bi nam podelil samo sveto obhajilo. Odgovoril nam je: ›Nekako bom že zmogel, Brezmadežna mi bo pomagala.‹ Sveti Maksimilijan se je večkrat na dan zatekel v kapelo k češčenju Najsvetejšega zakramenta. Tudi druge brate je prosil, da se mu pridružijo pri »avdienci velikega Kralja«.

Tudi brat Luka se spominja mnogih Maksimilijanovih obiskov kapele, ko je vsaj za trenutek počastil Najsvetejše. Pri tem je svetnik ponavljal: »Tukaj je naša moč in vir našega posvečenja.« »Med adoracijo,« nadaljuje brat Luka, »je bilo težko odlepiti oči od njegove osebnosti. Zaustavljal se je in klečal na oltarnih stopnicah, ne da bi se naslanjal. Bil je srečen, ko je brate videval pred Najsvetejšim. Ko je imel obiske, je svoje goste popeljal tudi v kapelo, da pozdravijo Gospodarja hiše.«

Marijana Kolbe, mama svetega Maksimilijana, ki je dobro poznala evharistično pobožnost svojega sina, je po njegovi smrti dejala: »Moja največja bolečina je bila, da je moj sin, jetnik v Auschwitzu, brez svete maše in svetega obhajila.«

Sveti Maksimilijan se je že pred mašniškim posvečenjem dobro zavedal, da je prvo kleriško opravilo molitev, za katero je menil, da je še učinkovitejša kot besede in pričevanje. Molitev, ki je ponižna, zaupna in vztrajna, je vzrok spreobrnjenja. Potrebno je tudi poudariti, da je Maksimilijan privzel duh molitve in nenehne povezanosti z Gospodom v šoli Brezmadežne. Občudoval je njen zgled ter se hotel vesti, kakor bi se vedla Ona na njegovem mestu.

Poglejmo, kako se svetega Maksimilijana spominja eden od jetnikov: »Nekega dne, med nedeljskim sprehodom, se mi je približal sveti Maksimilijan in mi dejal: ›Poglejte, gospod zdravnik, toliko ste storili zame, na nek način želim poravnati svoj dolg. Sem duhovnik, ali se morda želite spovedati pri meni.‹ Ravno v tem času sem doživljal veliko krizo vere, dvomil sem o Božji Previdnosti, ki je dovolila vso to grozo. Nisem bil katoličan in nisem razmišljal, da bi z njim lahko našel ›skupni jezik‹. Po dolgi razpravi pa sem spoznal, da je resnično pristen duhovnik.«

V koncentracijskem taborišču sveti Maksimilijan ni nosil redovnega oblačila. Večkrat so ga vpraševali, kdo je in zakaj se toliko žrtvuje za druge. Odgovarjal je: »Sem katoliški duhovnik.« Tak odgovor je slišal tudi komandant Fritsch na zbirnem mestu v taborišču, ko se je sveti Maksimilijan odločil, da gre v smrt namesto jetnika Frančiška Gajovnička.

Eden od zelo verjetnih razlogov, zakaj je sveti Maksimilijan dal življenje namesto drugega jetnika, je bila duhovniška vnema, da obsojenci ne bi umrli v obupu, kar se je pogosto dogajalo. V vsakem primeru je sveti Maksimilijan spremenil bunker smrti v napolnjeno kapelo z veliko molitve. Med ljudstvom je hodil kot »dobri pastir«, kot »dober prijatelj«, ki nikoli ne zapusti svojih »župljanov«.

Kardinal Leon Duval je dejal, da sta bili njegova beatifikacija in kanonizacija med ljudmi sprejeti kot »zarja evangeljske prenove duhovniškega življenja in kot oznanilo k vrnitvi pravega miru v svet«. Eden izmed italijanskih škofov je pripomnil: »Čudežna gesta patra Kolbeja bo uspela zganiti naše stoletje iz apatičnosti, utrdila bo vero katoliškega naroda, poživila bo ljubezen do Marije, govorila bo zbeganim duhovnikom in mnoge od njih bo pripeljala nazaj v Cerkev.«

3. Marija v duhovniškem življenju svetega Maksimilijana

Kristus je s križa svetemu Janezu rekel, naj vzame Marijo in jo povede na svoj dom. Te besede so zelo lepe. Ker so bile izrečene »duhovniku«, je torej duhovnik prvi poklican k širjenju marijanske pobožnosti. Zanj je posebna čast, da lahko Marijo vzame s seboj. To pomeni, da mora v svojem življenju pripraviti prostor zanjo, tako da z njo vzdržuje zelo močno vez v svojih čustvih, mislih in pastoralni vnemi, ki se kaže v osvajanju Božjega kraljestva. Na križu lahko zagledamo dva oltarja: enega v Marijinem srcu, drugega v Jezusovem telesu.

Janez Pavel II. je v svojih pismih duhovnike pogosto prosil, naj svoj poklic izročijo Mariji: »Želim, da vsi skupaj zagledamo Mater duhovništva, ki smo ga prejeli od Kristusa samega, in njej na poseben način zaupamo svoje duhovništvo.«

Sveti Maksimilijan nas želi spomniti, da se moramo v svojem duhovniškem življenju in poslanstvu vrniti k Mariji.

»Marijanska pobožnost,« kot beremo v dokumentu Kongregacije za duhovniško vzgojo, ki je izšel 6. januarja 1980, »ni samo neka izbira v življenju gojenca ali duhovnika.« Zato omenjena kongregacija naroča, naj duhovniška vzgoja v semeniščih vodi k vedno večji ljubezni do svete Device. Bližina in priličenje Mariji ne pomenita nič drugega kot bližino in priličenje samemu Kristusu in njegovemu križu. Ne obstaja nič boljšega, kot je marijanska pobožnost, razumljena kot napor v posnemanju Marije, ki učenca in potem duhovnika vodi v ozračje resnične in radostne vere. Janez Pavel II. klerikom pravi: »Nihče drug nas ne more bolje od nje naučiti vneme, s katero moramo obhajati svete skrivnosti in se ustaviti pred njenim Sinom, ki je skrit pod podobo evharistije.«

Sveti Maksimilijan je hotel pridobiti človeštvo za Kristusa prav po Brezmadežni – s pomočjo vseh sredstev, ki so je vredni. Svetnik iz Niepokalanowa vojščake Brezmadežne prosi, naj gredo po vsem svetu in pričujejo za vero pred sovražniki svete Cerkve, pred sektami, pred nekristjani in neverniki. Potrebno je pomagati vsem tem osebam, potrebno je odpreti njihova srca, dvigniti njihov razum preko tega, kar mineva, in jih povesti do edinega smisla človeškega bivanja, ki je sam Bog. To je za svetega Maksimilijana apostolat, na katerega se je potrebno pripraviti že v semenišču. Navdih njegovega življenja je bila Marija. Izročil ji je svojo ljubezen za Kristusa in svojo željo, da bi postal mučenec. Svoje sodelovanje z Brezmadežno v pridobivanju duš za Kristusa je razumel kot nenehen boj, »vojskovanje«. Ta njegova tako posebna pobožnost do Marije ga je prepričala, da je poslanstvo spreobračanja, pridobivanja in posvečevanja duš potrebno začeti in voditi pod Marijinim imenom. Brezmadežno spočetje je tudi skrivnost in moč družbe z imenom Vojska Brezmadežne, ki jo je sam ustanovil.

Sveti Maksimilijan je vse vabil k preprosti marijanski pobožnosti z besedami: »Naj bo naš odnos do Marije podoben odnosu sina do matere – ta zadošča. To bo najlepša in najbolj pristna pobožnost.«

Prikličimo si v spomin, da je Marijino Srce polno ljubezni in usmiljenja; želi si samo našo srečo. Dovolj je, da se obrnemo Nanjo in nas bo uslišala. »Poglejte, kako dobra je Marija,« je dejal sv. Janez Marija Vianney.

Danes želijo nekateri na določenih delih sveta marijansko pobožnost ločiti od katolištva z opravičilom in trditvijo, da imamo samo enega Srednika – Jezusa Kristusa. Kanonizacija patra Maksimilijana vsebuje v tem smislu poseben vidik, ki potrjuje, da je pobožnost do Marije hkrati tudi pobožnost do najbolj plemenite Kristusove služabnice in da češčenje Božje Matere vedno osvetljuje osebo Božjega Sina. Prav zato je Kristusova oseba vse bolj polna in naravna.

Pater Kolbe je posvetil vse svoje življenje razširjanju slave Brezmadežne in oznanjanju njene veličine. Brezmadežna je bila zanj voditeljica in Učiteljica na poti k svetosti. Pomagala mu je, da je uresničil svojo največjo željo in teženje – potrditi svojo življenjsko izbiro z žrtvovanjem svojega življenja – kakor Kristus, zaradi ljubezni do bližnjega.

4. Sveti Maksimilijan in problem poklicev

Zmanjševanje števila poklicev v svetu in v naši domovini nas vse vodi k razmišljanju in iskanju rešitev. Omenjeni problem je našel osrednje mesto že v dokumentu II. vatikanskega koncila z naslovom Optatum totius, ki pravi, da je »spodbujanje duhovniških poklicev dolžnost celotnega krščanskega občestva, ki naj izpolni to nalogo predvsem z vzornim krščanskim življenjem. V tem smislu bodo največji prispevek dale družine, ki jih bo vodil duh vere, ljubezni in pobožnosti ter bodo gradile prvo semenišče, in tudi župnije, v katere vstopa odraščajoča mladina, ki tam preživlja cvet svojega življenja.«

Eden od takšnih centrov je bil v tridesetih letih prejšnjega stoletja samostan v Niepokalanowu, ki je v dvanajstih letih svojega obstoja privabil in zbral približno 700 mladih. Tam je začelo delovati malo semenišče, ki si je zadalo cilj, da pripravi duhovnike na delo – apostolat s pomočjo tiska in ostalih medijskih sredstev.

Sveti Maksimilijan ima veliko zaslug pri spodbujanju in vzgoji poklicev za redovniško in duhovniško življenje. Ločeval je poklice za redovniško in za duhovniško življenje, toda od vseh je zahteval herojsko izročitev Brezmadežni, popolno pokorščino in uboštvo.

Ta pobuda – kakor tudi mnoge druge – izhaja iz programa Vojske Brezmadežne.

Veliko pomoč pri spodbujanju poklicev je predstavljala revija Vitez Brezmadežne. Članki o poklicih so vplivali na mnoge, da so kasneje prosili za sprejem v red.

Pri spodbujanju za poklice je pater Kolbe poudarjal predvsem natančne informacije – ne samo obvestila, temveč opis dejavnosti in poslanstvo Niepokalanowa. Hkrati je prosil za herojsko predanost in popolno nesebičnost.

Sveti Maksimilijan meni, da največji sovražniki za poklice niso zunanji dejavniki, temveč redovnikova volja: »Imamo svobodno voljo; Bog in Brezmadežna nas ne silita. Če želimo, lahko kadar koli zapustimo Gospoda in Brezmadežno; če želimo, se lahko za vedno pogubimo.«

Sveti Maksimilijan je pogosto izpostavljal nadnaravne razloge za zvestobo lastnemu poklicu. Potrebno je sprejeti uboštvo, se odpovedati lastni volji in biti pripravljen na samoto – ne zaradi kariere, temveč zaradi ljubezni do Jezusovega in Marijinega srca. In Gospod Bog nas v svoji dobroti ne bo nikoli pustil brez povračila v nebesih; ne bo se odvrnil od nas, ne da bi nam podaril potrebnih milosti za rast v srčnosti in modrosti.

Ne smemo pozabiti, da je bistvo duhovniškega poklica v tem, da postajamo vedno večji Kristusovi prijatelji, kar posledično pomeni, da postajamo možje molitve. Pomembno je, da se duhovnik zna zaljubiti v Jezusa Kristusa. Duhovnik vse bolj razume svoje duhovništvo, če ne živi le zase. Svet potrebuje Boga. Bog mora živeti v nas in mi v Njem – to je naš duhovniški poklic, to je nepogrešljiv pogoj za prinašanje sadov. Tega se lahko naučimo pri svetem Maksimilijanu v šoli Brezmadežne.

p. Wiesław Pyzio OFMConv.