ASSISI (petek, 4. oktober 2013, RV) – Sveto mašo, začela se je ob 11. uri, je papež Frančišek daroval na trgu pred baziliko sv. Frančiška Asiškega. Še prej se je spustil v kripto bazilike in se pred grobom sv. Frančiška zaustavil v tihi molitvi. Pridigo je začel s frančiškanskim pozdravom: »Mir in dobro vsem!«, nato pa spregovoril o pričevanju sv. Frančiška v današnjem času. V njegovem celotnem življenju sta dva med seboj neločljivo povezana elementa, dve strani iste medalje: »Ljubezen do ubogih in posnemanje ubogega Kristusa.«

Biti kristjan – odnos z Osebo
Kot prvo, nam sv. Frančišek Asiški pričuje o naslednjem: biti kristjani je življenjski odnos z Jezusom Osebo, je obleči se z njim, je izenačenje z njim, je papež dejal pri pridigi. Pojasnil je, da se Frančiškova pot začne pri Jezusovem pogledu s križa: »Dopustiti, da nas On gleda v trenutku, ko daruje svoje življenje za nas in nas priteguje k sebi.« Sv. Frančišek je to doživel v pred križem cerkvici sv. Damijana, kjer se Jezus ne zdi mrtev, ampak živ. Kri, ki prihaja iz njegovih ran, izraža življenje. Jezus nima zaprtih oči, ampak na široko odprte: to je pogled, ki nagovarja srce. Križani nam ne govori o porazu, polomu. Paradoksalno nam govori o smrti, ki je življenje, ki daje življenje, ker nam govori o ljubezni, kajti Križani je Ljubezen učlovečenega Boga. Ljubezen pa ne umre, ampak porazi zlo in smrt. »Kdor pusti, da ga gleda križani Jezus, postane na novo ustvarjen, postane novo bitje. Od tukaj vse izhaja: to je izkušnja milosti, ki spreminja, biti ljubljeni brez zaslug, čeprav grešniki,« je zatrdil papež.

Resnični mir prihaja od Kristusa
Druga stvar, o kateri nam priča Frančišek, je po papeževih besedah to, da kdor sledi Kristusu, prejme resnični mir, tistega, ki nam ga lahko da samo on in svet. Sv. Frančiška mnogi povezujejo z mirom, kar je prav, a le redki se v to poglobijo. Mir, ki ga je Frančišek sprejel in živel in ki nam ga posreduje, je Kristusov mir, ki prihaja preko največje ljubezni, ljubezni križa. To je mir, ki ga je Jezus Vstali dal svojim učencem, ko se je prikazal sredi med njimi in jim rekel: 'Mir vam bodi!' ter pri tem pokazal prebodene roke in stran. »Frančiškanski mir ni osladno čustvo,« je zatrdil papež in poudaril, da takšen sv. Frančišek ne obstaja. Prav tako ni neke vrste panteistična harmonija s kozmičnimi energijami. To ni frančiškansko, ampak je ideja, ki so jo naredili. »Mir sv. Frančiška je Kristusov mir,« je poudaril papež. »Najde ga tisti, ki vzame nase njegov jarem, to je, njegovo zapoved: Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Ta jarem se ne more nositi s prevzetnostjo, domišljavostjo, napuhom, ampak samo z blagostjo in ponižnostjo srca.«

Spoštovanje človeka in stvarstva
Na tretjem mestu je papež izpostavil pričevanje asiškega svetnika o spoštovanju do vsega, kar je Bog ustvaril; človek pa je poklican varovati človeka. Sv. Frančišek začne Hvalnico stvarstva s temi besedami: »Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod … hvaljen bodi … z vsemi tvojimi stvarmi.« Bog je ustvaril svet, da bi ta postal prostor rasti v ubranosti in miru. Frančišek je bil človek ubranosti in miru. Papež je pozval k spoštovanju stvarstva, da ljudje ne bi bili orodje uničenja: »Spoštujmo vsakega človeka. Naj se nehajo oboroženi konflikti, ki s krvjo mažejo zemljo, naj umolkne orožje in naj se sovraštvo umakne ljubezni, žalitev odpuščanju in nesloga slogi. Začutimo krik tistih, ki jočejo, trpijo in umirajo zaradi nasilja, terorizma in vojne; v Sveti deželi, ki jo je sv. Frančišek tako ljubil, v Siriji, na celotnem Bližnjem vzhodu, na svetu.«

Po kratkem zasebnem obisku v cerkvi sv. Damijana se je papež Frančišek odpravil v prostore asiške škofije. Tam se je v dvorani, kjer je sv. Frančišek odvrgel svoja oblačila, srečal z ubogimi, ki prejemajo pomoč s strani Karitas. Z nekaterimi od njih je popoldan tudi kosil v menzi Karitas, kjer vsak dan delijo en obrok tople hrane.

Sveti oče je v svojem nagovoru poudaril, da je danes lepa priložnost za povabilo, da bi Cerkev odvrgla vse, kar je posvetnega. »Ko se v medijih govori o Cerkvi, se predpostavlja, da so Cerkev duhovniki, redovnice, škofje, kardinali in papež. Vendar pa smo Cerkev mi vsi – od prvega krščenega naprej. In tako moramo vsi slediti poti, ki nam jo je pokazal Jezus. To pa je pot izpraznjenja. On je postal služabnik, bil je ponižan vse do križa. Če želimo biti kristjani, ni druge poti kot ta.« Kot je spomnil papež, nekateri sprašujejo, če ne bi mogli krščanstva narediti malo bolj človeškega, brez križa, brez Jezusa, brez izpraznjenja. Po papeževih besedah bomo tako postali 'kristjani iz slaščičarne', podobni lepim tortam in slaščicam. Kar je sicer lepo, vendar tako nismo pravi kristjani.

Papež Frančišek je nadalje izpostavil, da mora Cerkev danes odvreči zelo veliko nevarnost, ki grozi vsem, to je nevarnost posvetnosti. Kristjan ne sme živeti posvetno. Posvetnost nas vodi v nečimrnost, oblastnost, ošabnost. In to je malik, ni Bog. In malikovalstvo je največji greh.

»Vsi se moramo znebiti te posvetnosti: duha, ki je nasproten duhu blagrov; duha, ki je nasproten Jezusovemu duhu. Zelo žalostno je videti posvetnega kristjana, ki se zanaša na gotovost, ki mu jo, kot misli, nudita tako vera kot tudi svet. Jezus sam je rekel: 'Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali služiš Bogu ali denarju.' Denar predstavlja vse to, kar predstavlja duh posvetnosti. Žalostno je izbrisati z eno roko to, kar z drugo pišemo. Evangelij je evangelij! Bog je eden! Jezus je postal služabnik za nas in tu ni prostora za duha sveta.« 

Papež se je v nadaljevanju govora posebej obrnil na prisotne v dvorani: »Danes sem tukaj z vami. Mnoge od vas je oropal ta kruti svet, ki ne dá dela, ki ne pomaga; kateremu ni mar, da otroci umirajo od lakote; da toliko družin nima hrane, dostojanstva, da bi domov prinesli kruh; da mora toliko ljudi bežati iz sužnosti, lakote, bežati zato, da bi bili svobodni. Z veliko bolečino tolikokrat vidimo, da mnoge doleti smrt, kot je bilo včeraj pri Lampedusi: danes je dan žalovanja. To povzroča duh sveta. Papež je nadaljeval, da je naravnost smešno, če kristjan – če duhovnik, sestra, škof, kardinal, papež – želi iti po poti te posvetnosti, ki je drža, ki ubija. Duhovna posvetnost ubija. Ubija dušo! Ubija ljudi! Ubija Cerkev!«

Sveti oče je ob koncu dejal, da je bil Frančišek, ki je na tem mestu odvrgel svoja oblačila, mladenič, ki sam za to dejanje ni imel moči. »Božja moč je bila tista, ki ga je spodbudila, da je to storil. Božja moč, ki nas je želela spomniti na to, kar je Jezus govoril o duhu sveta; na to, kaj je Jezus prosil Očeta, da bi nas Oče obvaroval pred duhom sveta.«

Papež je zaključil s prošnjo, da bi Bog vsem kristjanom dal milost in pogum, da bi odvrgli posvetnost, ki je gobavost, rak današnje družbe. 

Iz Karitasovega centra se je papež takoj odpravil v samotišče Carceri nad Assisijem, kjer so svoje samotno zatočišče našli Frančišek in njegovi bratje. V celici sv. Frančiška se je papež zaustavil v molitvi, nato pa odšel v katedralo svetega Rufina, kjer se je ob 15.15 začelo srečanje z duhovniki, posvečenimi osebami in člani pastoralnih svetov asiške škofije.

Poslušati Božjo besedo
Papež Frančišek jim je spregovoril o nekaterih vidikih življenja škofijske skupnosti, začenši s poslušanjem Božje besede. Cerkev je namreč skupnost, ki z vero in ljubeznijo posluša Gospoda, ki govori. Ravno Božja beseda je tista, ki prebuja vero, jo hrani in prenavlja, dotika se src in ji spreobrača k Bogu in njegovi logiki, tako drugačni od naše. Beseda je tista, ki stalno prenavlja naše skupnosti. Papež Frančišek je nadaljeval, da se na tem področju lahko vsi nekoliko izboljšamo: še bolj poslušamo Božjo besedo, da bi bili manj bogati s svojimi besedami in bogatejši z njegovimi. To velja za duhovnika ki pridiga, za mamo in očeta, ki sta prva vzgojitelja, ter za katehiste in vse učitelje. »Ni dovolj brati Sveto pismo, treba je poslušati Jezusa, ki v njem govori, treba je biti kot antene, ki sprejemajo in so naravnane na Božjo besedo, da bi tako bile antene, ki oddajajo. Božji Duh je tisti, ki dela Sveto pismo živo, ga daje do globine razumeti, v njegovem pravem in polnem smislu,« je dejal papež.

Hoditi
Drugi vidik, ki ga je nakazal papež Frančišek je: hoditi. Najlepša izkušnja je namreč biti del ljudstva, ki hodi skozi zgodovino, skupaj s svojim Gospodom, ki hodi med nami. »Nismo sami, ne hodimo sami, ampak smo del ene same Kristusove črede, ki hodi skupaj,« To velja tudi za duhovnike: Hoditi s svojim ljudstvom, včasih spredaj, včasih sredi in včasih zadaj. »Najpomembnejša stvar je hoditi skupaj, sodelovati in si od blizu pomagati; opravičiti se, priznati lastne napake in prositi odpuščanjeter tudi sprejeti opravičila drugih in jim odpustiti,« je poudaril papež. Hoditi skupaj, brez bežanja naprej, brez nostalgije za preteklostjo. In med hojo se pogovarja, se spoznava, se drug drugemu pripoveduje, se raste kot družina.

Oznanjati vse do periferij
Poleg poslušanja in hoje je papež Frančišek izpostavil še tretji vidik življenja skupnosti, in sicer: oznanjati vse do periferij. Periferije asiške škofije so nedvomno območja, ki so na obrobju, zunaj reflektorskih luči, je pojasnjeval. To so tudi osebe in človeške stvarnosti, ki so potisnjene na rob in prezirane. So osebe, ki se fizično morda nahajajo blizu središča, duhovno pa so daleč. »Ne bojte se izstopiti in stopiti naproti tem osebam, tem razmeram. Ne pustite se zaustaviti s predsodki, navadami, mentalno ali pastoralno togostjo, s frazo 'vedno se je delalo tako',« je spodbudil papež. »A na periferije se lahko gre samo, če se v srcu nosi Božja beseda in če se hodi s Cerkvijo, kot sv. Frančišek. Sicer nosimo sami sebe in ne Božje besede, kar pa ni dobro in ne služi ničemur. Nismo mi, ki rešujemo svet: Gospod je tisti!«

Po srečanju z duhovniki, posvečenimi osebami in člani pastoralnih svetov asiške škofije se je papež Frančišek napotil v baziliko sv. Klare, kjer se je srečal s klarisami. Najprej je v kripti bazilike počastil Klarine posmrtne ostanke, nato pa se je v tihi molitvi zaustavil v korovski kapeli pred Križanim iz sv. Damijana.

Papež Frančišek se je v govoru klarisam zahvalil za gostoljubnost ter za njihovo molitev za Cerkev. »Ko sestra posveti Gospodu v klavzuri vse svoje življenje, pride do spremembe, ki je ne moremo popolnoma razumeti. Običajno mislimo, da ta sestra postane izolirana, sama z Absolutnim, sama z Bogom, da živi asketsko, spokorno življenje. Toda to ni pot katoliške klavzurne sestre. Pot gre namreč preko Jezusa Kristusa. Jezus Kristus je središče vašega življenja, vaše spokornosti, vašega skupnostnega življenja, vaše molitve in tudi univerzalnosti molitve. Na tej poti se zgodi nasprotno od tega, kar bi morda kdo mislil, da se postane asketska sestra v klavzuri. Ko namreč sestra hodi po poti zrenja (kontemplacije) Jezusa Kristusa, molitve in spokornosti skupaj z Jezusom Kristusom, postaja zelo človeška. Sestre v klavzuri so poklicane, da so zelo človeške, tako kot Mati Cerkev, človeške, da razumejo stvari življenja, da so osebe, ki razuemejo človeške probleme, ki znajo odpuščati, ki znajo za vsako osebo prositi Gospoda. Do vaše človeškosti se pride po učlovečenju Besede, po poti Jezusa Kristusa. In kakšno je znamenje takό človeške sestre? Veselje, ko je navzoče veselje. Razžalosti me, ko srečam sestre, ki niso vesele. Morda se nasmeshnejo..., toda ne z nasmehom veselja, tistega veselja, ki prihaja iz notranjosti. Danes pri maši, ko sem govoril o Križanem, sem rekel, da ga je Frančišek zrl kot tistega, ki ima odprte oči, odprte rane, s krvjo, ki polzi. Vaše zrenje je namreč resničnost. Resničnost Jezusa Kristusa in ne abstraktne ideje«.

Papež je na koncu svojega govora še na kratko spregovoril o življenju v skupnosti. »Odpuščajte, prenašajte se, saj življnje v skupnosti ni lahko... Skrbite za skupno življnje, saj ko je v skupnosti tako, torej družinsko, je Sveti Duh, ki je med vami. To sta dve stvari, ki sem vam ju hotel reči: zrenje (kontemplacija) vedno, vedno z Jezusom, z Jezusom Bogom in Človekom in življenje v skupnosti, vedno z velikodušnim srcem... Znamenje tega je veselje. Za vas prosim ravno to veselje, ki prihaja izresničnega zrenja ter iz lepega življenja v skupnosti. Hvala. Hvala za gostoljubnost«. Ob tem so sestre zaploskale.