Dragi bratje,

Ne da bi kadarkoli prekinil stike z našimi brati, je na skrivnem nadaljeval s svojimi pripravami na redovno življenje in na duhovništvo: pod vodstvom p. Gheorgheja Patrașcuja, provincialnega ministra -inkognito- Romunije, je ilegalno obiskoval novicijat, imel začasne zaobljube leta 1976 in večne leta 1979 (za oba dogodka ne poznamo točnega datuma, saj zaradi posebnih okoliščin niso vodili registrov). V duhovnika ga je 14. septembra 1980 posvetil grško-katoliški škof Alexandru Todea v Slănicu, v Moldaviji. Tako se je dopolnilo tisto, kar je kot otrok Martin rekel nekoč svoji materi: “Hočem postati minoritski duhovnik”.

Ves ta čas je nadaljeval svojo službo v bolnišnici, ne da bi agentom  “Securitate” razkril svoj redovniški poklic in svoj duhovniški stan. Niti njegovi sorodniki niso bili obveščeni o njegovem duhovništvu: tako jih je zaščitil pred zasliševanji. V svojem stanovanju, kjer je imel manjšo molilnico, je dnevno obhajal sveto mašo, in nadaljeval tudi z obiskom maše v krajevni župniji. Zaradi njegove nenehne molitve, so ga verniki imenovali “zdravnik, ki veliko moli”, zaradi njegove dobrote in njegovega navdušenega služenja pa “naš oče zdravnik”. Skrbel je, ne le za telesno zdravje, temveč tudi za duše svojih bolnikov, jih spodbujal k molitvi, spovedi, k trudu za mir v družinah, urejanju njihovega zakonskega življenja. Opredelil se je predvsem proti splavu in varoval dostojanstvo človeka z njegovimi neodtujljivimi pravicami. Pripomogel je tudi k izgradnji nekaterih katoliških in pravoslavnih cerkva, kljub sovražnosti komunističnega režima.

Med romanjem v Rim ob beatifikaciji romunskega kapucinskega brata Geremia iz Valacchije, 30. oktobra 1983 (med mašo je kot laik prebral eno izmed prošenj vernikov z improviziranim dodatkom, ki je zbodel določene poslušalce), ga je romunska tajna policija spoznala kot duhovnika: od takrat so preganjanja proti njemu postala agresivna in očitna (aretacije, zasliševanja, poskusi, da bi ga zastrupili in povozili z avtom), ter so se zaključila šele z njegovo smrtjo, 12. julija 1986.

Po smrti je njegova rojstna hiša v Galbeniju spontano postala cilj romanj tistih, ki jih je on ozdravil in mnogih drugih ljudi, predvsem pravoslavnih, ki jih je privabljal vonj vrtnic, ki jih je zalivala voda iz vodnjaka v bližini hiše. To je zbudilo močan strah pri “Securitate”, a vsak poskus, da bi ustavili romanja, je propadel. Krožile so govorice o čudežih in ozdravljenjih, in ljudje so začeli vdano moliti, proseč pomoči in posredovanja p. Martina.

Škofijski postopek o življenju, krepostih in o svetosti Martina Benedicta se je začel 14. aprila 2007: mogoče se bo ta škofijski del zaključil konec tekočega leta.

S svojim življenjem nas p. Martin Benedict uči, da nad vsako civilno in politično avtoriteto na tem svetu, Bog vodi zgodovino človeka in mu lahko pomaga, da se reši zatiranj, tudi kadar bi se to zdelo nemogoče. Bog vedno najde pot izhoda, tudi tam, kjer ljudje ne vidijo nobene. Zaradi Božje ljubezni lahko tudi greh naše zgodovine postane pot, po kateri gre odrešenje: prav tam, kjer so stiske in ovire na človekovi poti, ali kjer nekdo ovira svobodo in osebne odgovornosti, prav na tistem kraju se lahko za človeka odpre nebo.

Medtem ko je bila v časih, v katerih je živel p. Martin Benedict, svoboda zatirana s prepovedmi in preganjanji, danes v mnogih družbah, ki trdijo, da spoštujejo človeka, njegovo svobodo in njegove temeljne vrednote, veliko oseb živi pod tanko kupolo samo navidezne svobode. Prehod od krščanstva, živetega v zatiranju, do vere, živete v ozračju svobode, je razgalil z negativnimi padci šibkost določene miselnosti. Za kaj torej živimo v svobodi? Svoboda je “dosežek” človeka za “dobro, vsako dobro, najvišje dobro” (FhBn 3: FF 261). Sledeč stopinjam sv. Frančiška, se izkušnja p. Martina označuje kot prostovoljna razlastitev, zaradi ljubezni in zaradi uresničenja skladnosti s Kristusom. Svoboda je težka, medtem ko se suženjstvo večkrat zdi udobnejše. Svoboda zahteva pogum in nekonformizem, da bi na bistveni način živeli odnos do Boga in do sveta.

Za p. Martina Benedicta je človek svoboden samo takrat, ko ga poživlja ustvarjalni zagon: ustvarjalnost v Duhu je zato osvoboditev od sužnosti. V tem pogledu ni ničesar v življenju človeka, kar ne bi imelo smisla, česar Bog ne bi mogel sprementi v lepoto in sijaj. Patru Martinu Benedictu je bil veliko let onemogočen vstop v duhovništvo: težko je razumeti klic k posvečenemu in duhovniškemu življenju, ki se ne more “uresničiti”, kljub da, ki ga je ponudil Bogu. Čakanje postane dolžnost in vesela podrejenost Gospodovi volji, nenehna misel v njegovih spisih. On je živel skoraj vse življenje, čakajoč in ohranjajoč živo v svojem srcu plamen upanja: upanja, močnejšega od vsakega strahu in od vsakega dvoma; upanje tistega, ki “upa proti upanju”, v gotovosti, da je Bog zvest in drži svoje obljube. Upanje v Jezusa, ki ne zapusti človeka, družbe in sveta, ampak postane sopotnik na potovanju, luč na poti, moč in opora pri delu.

P. Martin Benedict nam pravi, da čakanje ni nikoli statično in pasivno, da moč živetega evangelija premika zgodovino. Ne da se biti vedno ob oknu in gledati, kaj se dogaja: gradbišče zgodovine je odprto in vsak trenutek je priložnost, da zavihamo rokave.

Martin Benedict ni mogel nikoli nositi habita, ne živeti v samostanu, a vse to mu ni preprečilo da bi bil in živel globoke Frančiškovske drže: vedno se je izkazoval kot skromen brat, ponižen in ubog, “majhen in služabnik”, manjši. Kadar je bil pacient na koncu življenja, je pogosto pokleknil in molil ob njegovi postelji. To je bila gesta ponižnosti in velikega poguma, če pomislimo, da je to počel v javni bolnišnici, v režimu, ki je odločno izključeval Boga. Ni se bal govoriti o Bogu vsem, nasprotno, kot sveti Frančišek, je zbiral svoje poslušalstvo, tako z besedo kot z zgledom, kajti “z vso svojo osebnostjo je pridigal” (1 FVodC 97: FF 488). Vse njegovo bitje je bilo resnična hierofanija (izražanje svetega), nekaj zelo pomembnega v deželi pravoslavne večine. Nikoli se ni utrudil biti blizu ubogim ljudem, jih tolažiti, zdraviti bolezni, deliti z njimi trpljenje. Ljubil je uboštvo, ljubil je ponižane in žaljene, ljubil je svoje sovražnike, ni se brigal za kariero in časti: to so bile zanj minljive stvari. Bil je zdravnik vseh: katoličanov in pravoslavnih, judov in ateistov, ter je govoril, da “je krščanska vera žar ognja ljubezni, ki ga je Jezus prinesel iz nebes, ki vse ljudi obdaja enako, ne glede na spol, narodnost, vero ali politična prepričanja, je univerzalen”.

Kot sem rekel, ljudje so ga imenovali “zdravnik, ki veliko moli”. Tu je še ena bistvena točka njegovega življenja: molitev hvalnic, ki predstavlja izviren način odnosa s svetom in s časom. Čas, ki ga je Martin Benedict živel, čas, ki ga je pričakoval, ni bil tisti, ki ga je on načrtoval, ampak tisti, ki mu je bil podarjen. Hvalnica, po logiki p. Martina Benedicta, nas uči, da ne moremo pozabiti na Božje darove zaradi trpljenja. Za Martina je Bog nenehno prisoten in dela čudeže v vsakem trenutku: čuda vedno začudijo in celo trpljenje postane trenutek češčenja in zahvaljevanja.

P. Martin Benedict, “usmiljeni samarijan upanja”, nadaljuje z zdravljenjem ran ljudi našega časa: je osebnost, ki jo je treba vso odkriti in ovrednotiti. Treba ga je, torej, spoznatii na naših srečanjih in predvsem v naši formaciji.

Globoko smo mu hvaležni, kot tudi vsem bratom, ki v raznih težavah z ljubeznijo nadaljujejo s pričevanjem za Boga s svojim življenjem. Njegova izkušnja Boga je resničen dokaz, kako frančiškovska duhovnost, v izrednih okoliščinah, če je živeta v polnosti, s strastjo in zavedanjem, ostane pristna in širi Božjo luč.

Božji služabnik Martin Benedict naj nas vse blagoslovi.

Predragi bratje, Gospod naj vam da mir!

 p. Marco Tasca, OFMConv

generalni minister

MOLITEV

O presveta Trojica,

zahvaljujemo se ti, da si Cerkvi podarila

svojega služabnika Martina Benedicta

in da si ga poklicala, da je postal zdravnik duš in teles.

Z ljubeznijo in potrpežljivostjo, ki si mu ju podarila,

je daroval vse svoje življenje

za zaščito človekovega dostojanstva in svobode

ter za služenje bolnim in ubogim.

Ozdravi, te prosimo, po tvoji priprošnji,

rane duš in teles tistih, ki

z vero in ljubeznijo, prihajajo k tebi.

Kot si njemu podarila gorečo ljubezen do svete evharistije

in nepremagljivi pogum pred sovražnostjo tega sveta,

tako podeli tudi nam, po njegovem zgledu,

dar, da bomo med ljudmi živi obrazi tvoje dobrote,

in da bomo hodili z odločnostjo in zagonom po tvojih svetih poteh.

Prosimo te še, Gospod, če je tvoja volja,

da ga povzdigneš na čast oltarja, v hvalo tvoje slave.

Amen.