VATIKAN (nedelja, 7. avgust 2011, RV) – 27. oktobra bo ob Benediktu XVI. in množici predstavnikov različnih religij v Assisiju navzoča tudi majhna skupina petih oseb, nekoliko posebnih in še neznanih romarjev v Frančiškovo mesto. Njihova prisotnost bo letošnje srečanje v Assisiju naredila izvirno. Gre za pet oseb iz sveta kulture, znanosti in filozofije, ki ne pripadajo nobeni religiji in predstavljajo mnogo tistih, ki ne izpovedujejo nobene vere, a imajo vseeno etični in humanistični pogled na človeka in bivanje. Tem osebam je skupna lastnost, ki jo je lepo opisal sodobni agnostični pisatelj Cormac McCarthy: »Kdor zastavlja vprašanja, želi resnico.« Tako je v pričakovanju dneva molitve za mir v Assisiju, ki bo 27. oktobra potekal ob 25-letnici prvega takega dogodka, za vatikanski časopis L'Osservatore Romano zapisal predsednik Papeškega sveta za kulturo kardinal Gianfranco Ravasi.

Ti neverniki zagotovo imajo določene odgovore, zamisli in predstave, pa vendar želijo zastaviti vprašanje verniku, ravno zaradi primerjave o temeljnih vprašanjih, kjer se prepletajo in zapletajo teme kot so življenje in smrt, resnica in laž, dobro in zlo, pravičnost in nasilje, mir in vojna, ljubezen in bolečina. Omenimo, da bo v tej skupini tudi ena najbolj priznanih strokovnjakinj s področja filozofije in psihologije, Francozinja bolgarskega porekla, Julia Kristeva.

Navzočnost takšne skupine v Assisiju je želel papež Benedikt XVI. Že leta 2009 je svojim najožjim sodelavcem dejal, da bi tudi danes Cerkev lahko odprla neke vrste ''dvorišče za pogane'', kjer bi ljudje lahko na nek način prišli v stik z Bogom, ne da bi ga poznali in še preden bi našli dostop do njegove skrivnosti. Dialog z drugimi religijami se danes mora doseči predvsem preko dialoga s tistimi, ki jim je religija nekaj tujega, ki jim je Bog nepoznan, ki pa vseeno nočejo ostati popolnoma brez Boga, ampak se mu približati vsak kot Neznanemu. ''Dvorišče za pogane'' na simboličen način predstavlja tudi srečanje v Assisiju. Verni in neverni so nedvomno na različnih idejnih ozemljih. Razhajanja in razlik ni mogoče zanikati. Vendar pa misli in besede, dejanja in izbire obojih lahko soočijo in srečajo, tako kot se bo zgodilo to ob temi miru in pravičnosti. Mir in pravičnost bosta namreč dvignjena zastava v Assisiji pred tistimi, za katere sta ti dve vrednoti kot božji dar, ki ga v molitvi prosijo, ga iščejo in udejanjajo v svojem verskem, moralnem in družbenem udejstvovanju. Mir in pravičnost pa bosta prav tako dvignjena pred vsemi tistimi, za katere je nebo transcendentnega golo in ki si prizadevajo za pravičnejšo družbo.

V Assisiju se bo torej preko prisotnosti nevernih oseb odprtega in iskrenega duha pletel dialog, ki je srečanje misli, zamisli, pogovorov, racionalnosti, a tudi prehod oziroma hoja, ki se odvija znotraj resnice, ki je pred nami in nas presega. Dialog, ki za vernike vodi po poti absolutnega Boga, a za nevernika hkrati po robu vidnega v iskanju nevidnega. V ta dialog vsi udeleženci prinašajo svoj prispevek. Tudi kdor se ne opredeljuje kot vernik, a vseeno hodi s svojim razumom, svojo umetnostjo, svojimi intelektualnimi in človeškimi sposobnostmi skozi veliko obzorje bivanja, lahko verniku ponudi svoj dar.

Za mnoge neverne Bog ni ne prazen nič, neka odsotnost. Mi pa dobro vemo, da prazno mesto osebe, ki nas je zapustila, ni prazno, kajti odsotnost je nostalgija ali pričakovanje nove prisotnosti. Zato ni bilo tako zelo paradoksalno slišati tisto, kar je zapisal francoski katoličan iz prejšnjega stoletja Pierre Reverdy: Obstajajo ateisti z neusmiljeno ostrino, ki se navsezadnje veliko bolj zanimajo za Boga kot določeni površni in lahkomiselni verniki. Razumljivo je torej, kako dragocena bo za nas – tako kot je želel Benedikt XVI. – ta pristna in iskrena prisotnost, medtem ko bomo premišljevali, se pogovarjali in molili za mir in pravičnost na poteh sv. Frančiška.