Božič, 2014

Dragi bratje in sestre!

In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora (Lk 2,7).

Evangelist je zapisal, da zanju ni bilo prostora v prenočišču. Neizogibno se nam porodi vprašanje o tem, kako bi se razpletle stvari, če bi Marija in Jožef potrkala na moja vrata  vsakodnevnega življenja. Bi bilo kaj prostora zanju? To na videz slučajno omembo o tem, da ni bilo prostora v prenočišču, kar je potisnilo sveto Družino v hlev, je evangelist Janez poglobil in pokazal njeno srž, ko je zapisal: »Med svoje je prišel, a njegovi ga niso sprejeli« (Jn 1,11). Tako veliko moralno vprašanje o tem, kakšno je stanje pri nas glede ljudi, ki so potrebni naše pomoči, dobiva še bolj globok pomen: ali imamo zares prostor za Boga, ko skuša vstopiti k nam? Ali imamo zanj kaj časa? Ali ni prav Bog tisti, ki ga odganjamo od sebe? Kolikor hitreje se znamo premikati, kolikor bolj učinkovite postajajo naprave, ki nam prihranijo čas, toliko manj časa imamo na voljo. In Bog? Kar zadeva njega, skoraj nikoli ni videti nujno. Naš čas je že popolnoma zaseden. Stvari pa gredo še globlje. Ali ima Bog res prostor v našem mišljenju? Način našega razmišljanja je zastavljen tako, kot da On v bistvu ne bi smel obstajati. Tudi če se zdi, da trka na vrata našega mišljenja, ga je treba odgnati s kakšnim razmislekom. Zanj ni mesta. Tudi v našem čutenju in hotenju zanj ni mesta. Hočemo samo sami sebe. Hočemo stvari, ki jih je mogoče otipati, srečo, ki jo je mogoče izkusiti, uspeh naših osebnih načrtov in naših namenov. Popolnoma smo polni samih sebe, tako da za Boga ni več nobenega prostora. Zato pa tudi ni prostora za druge, za uboge, žalostne, razočarane, preizkušane... Izhajajoč iz preproste besede o pomanjkanju prostora v prenočišču se lahko zavemo, kako potrebna je Pavlova spodbuda: »Preobražajte se z obnovo svojega uma!« (Rim 12,2). Pavel govori o obnovi, o razkritju našega uma; s tem misli splošno na način, kako vidimo svet in sebe. Spreobrnjenje, ki ga potrebujemo, mora resnično seči do globin našega odnosa z resničnostjo.

Prosimo Gospoda v teh božičnih dneh, da se bomo prebudili za njegovo navzočnost, da bomo zaslišali, ko tiho, a vztrajno potrka na vrata našega bitja in hotenja. Prosimo ga, da naj se v naši notranjosti vzpostavi mesto zanj. In da ga bomo tako prepoznali tudi v tistih, prek katerih se obrača na nas. Le tako bomo zmogli pritrdilno odgovoriti na vprašanja, ki nam jih je papež Frančišek postavil ob začetku leta posvečenega življenja. Takole je dejal: Tudi danes vam ponavljam, kar sem vam rekel že večkrat: 'Prebudite svet! Prebudite svet!' Kako? Postavite Kristusa v središče vašega bivanja. Ker je temeljno pravilo vašega življenja 'hoja za Kristusom, kakor jo uči evangelij' (Perfectae caritatis 2), je bistvo posvečenega življenja v osebni privolitvi Njemu. Dragi posvečeni, nenehno iščite Kristusa, iščite njegovo Obličje, On naj zavzema središče vašega življenja tako, da boste preoblikovani v 'živi spomin na življenje in delovanje Jezusa, učlovečene Besede vpričo Očeta in bratov' (Vita consecrata 22). Tako kot apostol Pavel se Mu pustite osvojiti, privzemite njegovo čutenje in njegov način življenja (Vita consecrata 18); pustite se dotakniti njegovi roki, voditi njegovemu glasu, podpirati njegovi milosti (Vita consecrata 40). To ni lahko, pustiti se dotakniti njegovi roki, voditi njegovemu glasu, podpirati njegovi milosti. In s Kristusom, izhajajte vedno iz evangelija! Privzemite ga kot način življenja in ga prevedite v vsakdanje geste, zaznamovane s preprostostjo in doslednostjo, ter tako premagajte skušnjavo, da bi ga spremenili v nekakšno ideologijo. Evangelij bo ohranil 'mlada' vaša življenje in poslanstvo ter ju bo naredil aktualna in privlačna. Evangelij naj bodo trdna tla, na katerih greste pogumno naprej. Ker ste poklicani biti 'živa eksegeza' evangelija, naj bo le-ta, dragi posvečeni, temelj in zadnja oporna točka vašega življenja in poslanstva. Pojdite ven iz vašega gnezda naproti periferijam današnjega moškega in ženske! Za to pa se pustite srečati Kristusu. Srečanje z Njim vas bo potisnilo k srečanju z drugimi in vas bo pripeljalo do najbolj ubogih, do najrevnejših. Dosezite periferije, ki čakajo luč evangelija (Evangelii gaudium 20). Prebivajte na mejah. To bo od vas zahtevalo čuječnost, da bi odkrili novosti Duha; bistrost, da bi prepoznali zapletenost novih ovir; razločevanje, da bi določili meje in ustrezen način nadaljevanja; in potopitev v resničnost, dotikajoč se 'trpečega Kristusovega mesa v ljudstvu' (Evangelii gaudium 24).

Papež Frančišek nas je vse med ostalim vzpodbudil naj postavimo Kristusa v središče našega življenja. V teh dneh bomo postavili jaslice z Novorojenim po naših cerkvah, v naših samostanih in naših domovih. Morda bomo čutili olajšanje in strmeli nad lepoto jaslic in nas bodo v tem potrdili še mnogi s pohvalo, kako lepe jaslice ste naredili. Vse to ne more zadostovati. Potrebno je veliko več, da bo Kristus resnično v središču našega življenja. Pomislimo na sv. Frančiška, ki je na prigovarjanje brata Leona naj pove vsaj nepovezane besede, ki ga navdihujejo ob skrivnosti božiča, po dolgem molčanju z blagim in zelo sladkim glasom začel počasi luščiti nepovezane besede: Betlehem. Ponižnost. Mir. Tišina. Intimnost. Veselje. Sladkost. Upanje. Dobrohotnost. Milina. Zarja. Dobrota. Ljubezen. Luč. Nežnost. Svit…

Na nas je, da se v teh dneh »Betlehema« odločimo za ponižnost, mir, tišino… Potem več ne bo vprašanja: Ali naj postavim Kristusa v središče mojega življenja? Tudi drugih, bratov in sester, kakor vernih in nevernih, ne bo potrebno prepričevati, da je Kristus naše središče. Prepričan sem, da bodo to sami začutili in v teh negotovih ter nemirnih časih želeli od nas »recept« kako to narediti.

Dragi bratje in sestre, želim vam doživet »Betlehem« in veliko poguma ter Božje milosti, da boste v novem letu 2015 uspevali ohranjati Kristusa v središču vašega življenja!

p. Milan Kos, prov. minister